Okoljska problematika, ki je v strokovnih krogih aktualna že dalj časa, si svojo pot v javnost in politično zavest na globalni ravni šele utira. Z naraščajočo svetovno populacijo, večjimi potrebami po naravnih virih ter nujo po eksponentni rasti svetovnih gospodarstev postajajo nekoč navidezno nepovezani in lokalni problemi globalni in osebni.

Povezave med vedenjem tipičnega potrošnika zahodnega sveta in naraščajočo bedo in revščino prebivalcev tretjega sveta je najteže prepoznati prav na osebni ravni. Trenuten način svetovne proizvodnje dobrin je neposredna posledica ekonomskega sistema, ki s povzročanjem okoljskih problemov nakazuje, da mehanicistična dediščina racionalne miselnosti in prevlade človeka nad naravo ne vodi k pravim dolgoročnim globalnim rešitvam. Opisano problematiko bomo predstavili v letošnji okoljsko naravnani sekciji, imenovani Eko DokMa, ki si prizadeva seznaniti širšo javnost s potrebo po transformaciji miselnih sistemov in posledično vseh preostalih družbenih podsistemov. V najrazvitejših državah v akademskih krogih že iščejo rešitve svetovne ekološke krize, vendar pa ostaja vprašanje, ali bo njihova dejanska realizacija dovolj hitra.

Kako posledice vseh teh sprememb na osebni ravni občuti posamezen prebivalec Gaje? Kot kažejo nedavni primeri katastrof, lahko problemi tretjega sveta kmalu postanejo del našega vsakdanjika. Slednje ponazarjajo primeri, kot so Katrina, poplave ter vetrolomi v Sloveniji in drugod po Evropi, ki niso nič manj katastrofalne kot npr. v Indiji. Gre za zgodbe, ki jih mediji izrabljajo za senzacionalistične prikaze, vendar se nas zares dotaknejo šele, ko nas prizadanejo na osebni ravni. Kljub trenutni medijski izpostavljenosti okoljskih problemov pa je težko dojeti povezanost vseh pojavov, ki jih tvorijo, in prepoznati vzroke zanje. Omenjene vsebine so preredko del izobraževalnega procesa, medijev, zamolčane so na deklaracijah izdelkov, v proizvodnih procesih podjetij, prav tako pa se jih v celoti ne upošteva pri določanju cen izdelkov. Zaradi pomanjkanja tovrstnih informacij, dvoma v njihovo verodostojnost ali preprosto zaradi nerazumevanja problematike potrošniki svojega vedenja načeloma ne spremenijo, dokler neposredno ne ogrozijo svojega zdravja ali zdravja bližnjega.

Slovenska ustava v 72. členu državljanom zagotavlja osnovno pravico do zdravega življenjskega okolja, pri čemer zdrava hrana, čista voda in zrak, ki so osnovni pogoji zanj, mnogokrat žal niso izpolnjeni. Tako skupaj z vodo in hrano, pa tudi z dihanjem, v telo vnašamo substance, ki nam škodujejo oz. so nevarne za naše zdravje. Ne zavedamo pa se, da te življenju nevarne substance v okviru industrijskega sistema produkcije in urbanizacije proizvajamo sami. Ravno zato sta potrebni večja osveščenost in informiranost državljanov, tudi kadar nastopajo samo v vlogi potrošnikov, saj je naša trenutna raven kritičnosti prenizka, da bi lahko vplivala na spremembe družbenega sistema.

Zato smo se pri izbiri okoljskih tem osredotočili na otipljivo in osebno problematiko človeka, s katero želimo ozavestiti njegovo potrošniško naravnanost ter spodbudili neizbežne politične procese, nujne za spremembe, ter nakazati priložnosti za razvoj v prihodnje. Teme, ki jih vam bomo predstavili v Eko DokMi, so voda, hrana, energetika, industrijska proizvodnja in podnebne spremembe. Povezati jih bomo poskusili v celoto in jih preko orisa problemov in rešitev povezanih s trajnostnim razvojem in podnebnimi spremembami, prikazati na globalni ravni.

Klemen Bizjak